TROUBEK

Torej, danes se nam je pokvaril pralni stroj. Ne prvič, kje pa, vendar smo ga ponavadi s parimi brcami spravili v red, tokrat pa ta naša neandertalska metoda ne deluje. Ups. Nuno, naš vrli »najemodajalec« (resno, slovenščina?), na naše telefonske klice, ki nas mimogrede pošteno stanejo, odgovarja, da bo uredil zadeve. Verjetno misli tako kot pregorele žarnice, v roku nekaj mesecev. Do takrat se po svetu sprehajam v puloverjih, ki milo rečeno niso najprimernejša izbira za ta letni čas, in se sama sebi zdim neznansko romantična, ker se ti take stvari navsezadnje dogajajo samo, ko si mlad in reven študent in živiš v razpadajoči hiši nekje sredi portugalske prestolnice. In v bistvu mi je čisto vseeno.

Važno, da je zvečer žur! In žur pač vedno je, čeprav smo v zadnjem času barov polne ulice Bairra zamenjali za skupinske večerje, kjer goltamo testenine in modrujemo o ekologiji. Vsak se pač enkrat postara. Čast, da nas gosti, ponavadi pripade Giacomu, pa ne zato, ker naj bi kot rojen in vzgojen Sicilijanec dobro kuhal, ampak, ker ima edini to čudovito stvar, ki ji rečemo dnevna soba. Erasmus je žalostna stvar …

Dan pred zadnjo večerjo je bil eden od tistih 65 dni v letu, ko v Lizboni dežuje. Pa sem se, nebodilena, odločila, da preizkusim našo pečico, za vsak slučaj, če ta še dela. Ne bi bila Maja, če ne bi v zadnjih minutah dirjala po stanovanju s pekačem v eni roki in maskaro v drugi in skušala sebe in sladico spraviti v spodobno stanje. Konec dober, vse dobro, in če ni dobro, še ni konec, in eniuej se na Portugalskem smatra, da zamujaš, samo ko prideš kakih pet ur prepozno. Moje mojstrovine je po večerji zmanjkalo prej kot alternative – bananinega kruha in jaz, kuhinjski antitalent, to smatram kot nek ekvivalent nagradi za življenjsko delo. I'd like to thank my parents …

No, da pa nismo bili preveč stari in žalostni, smo po večerji vseeno porinili nosove na plano in se sprehodili čez Largo de Areeiro (trg se sliši veliko manj graciozno) do najbližjega kluba. Ta naziv si kot večina drugih sob v Lizboni komajda zasluži, zato pa mi je toliko bolj pri srcu. DJ v letih nekje pred upokojitvijo in oldies goldies. Prišli smo na pravo mesto!

V Ližboi sem zdaj torej že čisto udomačena. Moj planer je še vedno zakopan globoko v predalih in ko kje zagledam datum, hitro zamižim. Nočem domov, you cannot make me! Pralni stroj pa je vedno dobrodošel.