JU ES EJ!

Ko grem drugič, ne jočem. Ko grem drugič, s seboj ne vzamem likalnika. Sicer s težkim srcem, a mi ga vsaj ni treba reševati pred grabežljivimi čistilci in ga tihotapiti v ročni prtljagi skozi varnostne preglede. Ko grem drugič, ne sanjarim o rumenih tramvajih in ozkih zavitih ulicah, ampak o rumenih taksijih in širokih bulvarjih. In o neskončnih avtocestah in kanjonih in kaktusih. In o divjini in jezerih in losih in orlih. In o hamburgerjih, se ve. Ker pa lajf seveda ni potica (in tudi ne hamburger for that matter) in nikakor noče biti tako romantičen, kot bi bilo meni po godu, mi kovček pozabijo v Evropi, na avijonu kriči otrok in immigration officerju se moram zlagati v obraz, da lahko obdržim svoje jabolko.

Na tej strani ribnika je nekako tako, kot sem si predstavljala. Vse je večje. Hrana je neužitna. Ubožci mislijo, da je toast kruh. Hoja in javni prevoz sta na robu izumrtja. Moja ulica je pobegnila iz Razočaranih gospodinj. Imenuje se Winterbrook Lane, hiške so kjut, na vsaki je ameriška zastava in imajo takul nabiralnike. Moj najljubši sosed je tisti, ki ima na njem napis the Burrow (Harry Potter Fans United!). Druge stavbe v bližini so utelešenje stereotipov: McDonald's, Burger King, Taco Bell, car wash, bencinska črpalka in mehiški food truck. In neke sorte ameriška cerkev, od katere pastor piše blog.

Moj prvi partner v zločinu, sodelavec in cimer je Matic, ker je sredi ZDA na vsake toliko pač fino slišati kakšen »rajtam« in »zbota«. Drugi prišlek je Luka, zaradi kogar zdaj na dnevni ravni govorim tri jezike, pogosto v jednom sentence, ampak zdaj vsaj lahko dodam hrvaščino na svoj CV.

V hiši živijo še John, John in John (tile si zaslužijo najmanj svoj odstavek, če ne kar svojo rubriko). John R, ki je bistro ugotovil, da bo manj zmede, če uporablja ime Jack, je naš landlord v zgodnjih petdesetih, ki je v resnici inteligenten in prav prijeten dečko, a si je poleg imena izmislil še poklic »property manager«, zagrnil vse zavese in sedaj nos redko pomoli iz hiše. Ob dveh priložnostih je bila omenjena njegova punca, za katero še raziskujemo, če v resnici obstaja. Teorije so, da živi v Georgii, z njim govori le po telefonu ali pa je zvezana nekje v kleti. John R nam rad pošilja mejle iz sosednje sobe in nosi majice s krvodajalskih akcij. Imenovali ga bomo Bubimir. John G je zavarovalničar, ki dela po deset ur na dan in za vikende odhaja k družini v sosednji stejt. Je pretirano vljuden, za večerjo vedno je mrzlo pico in misli, da je Hrvaška del Rusije. Oh well. Zadnji, naš ameriški dedek John B, med nami poznan tudi kot Čičo, pa je veteran Vietnama, ki se je dvakrat poročil, dvakrat ločil in po tem imel še sedemnajst deklet. Ravna se po vodilu, če zgodba ni dovolj zanimiva, jo pač malo začiniš. Tako sem poslušala že zgodbe o kraji identitete, najstniških nosečnostih in v neznano izginulih tumorjih. Je lastnik knjižice o online datingu, v njegovi zbirki nasvetov pa se najdejo tudi takšni, kot so: »If you don't know what you're doing, don't worry about it,« in »It's not the size of the boat, it's the motion in the ocean«. Jep, dolgčas nam ni. Vseeno nas imajo vsi trije možakarji prav radi, prevažajo nas po svetu, nam popravljajo stvari, svetujejo in modrujejo. Čičo nam je zadnjič želel podtakniti žepnino, Bubomir, ki je ponavadi večerjal pred televizorjem, se je preselil za kuhinjsko mizo in enkrat, ko sem si v kuhinji vrtela glasbo, sem ga zalotila, kako si žvižga v svoji pisarni. Postajamo torej neka smešna družinica, idilične zadeve pa tako ali tako nikoli niso bile my thing. In ker merim svoje zadovoljstvo z bivalno situacijo po tem, ali prepevam, ko pomivam posodo, in po številu obrokov skupaj s sostanovalci, ocenjujem, da sem tu kar srečna.

Najboljši del moje nove dogodivščine pa je džob. To poletje sem torej adventure guide v adrenalinskem parku in čeprav pred enim letom ne bi nikoli uganila, da se bom znašla v tej vlogi, navdušeno spoznavam vozle in karabine. Itak sem piflar po duši in sem najsrečnejša, če se vsak dan kaj novega naučim. In če se kaj lahko naučiš od Američanov, so to people skills. Moji sodelavci so namreč čudoviti z ljudmi, prijazni, odprti, duhoviti, samozavestni in nasploh izžarevajo same dobre in seksi stvari, ki jih pač želiš v svojem lajfu. In to je verjetno največ, kar bom odnesla s sabo domov, tudi če moj kovček spet ostane na napačni strani oceana.

TROUBEK

Torej, danes se nam je pokvaril pralni stroj. Ne prvič, kje pa, vendar smo ga ponavadi s parimi brcami spravili v red, tokrat pa ta naša neandertalska metoda ne deluje. Ups. Nuno, naš vrli »najemodajalec« (resno, slovenščina?), na naše telefonske klice, ki nas mimogrede pošteno stanejo, odgovarja, da bo uredil zadeve. Verjetno misli tako kot pregorele žarnice, v roku nekaj mesecev. Do takrat se po svetu sprehajam v puloverjih, ki milo rečeno niso najprimernejša izbira za ta letni čas, in se sama sebi zdim neznansko romantična, ker se ti take stvari navsezadnje dogajajo samo, ko si mlad in reven študent in živiš v razpadajoči hiši nekje sredi portugalske prestolnice. In v bistvu mi je čisto vseeno.

Važno, da je zvečer žur! In žur pač vedno je, čeprav smo v zadnjem času barov polne ulice Bairra zamenjali za skupinske večerje, kjer goltamo testenine in modrujemo o ekologiji. Vsak se pač enkrat postara. Čast, da nas gosti, ponavadi pripade Giacomu, pa ne zato, ker naj bi kot rojen in vzgojen Sicilijanec dobro kuhal, ampak, ker ima edini to čudovito stvar, ki ji rečemo dnevna soba. Erasmus je žalostna stvar …

Dan pred zadnjo večerjo je bil eden od tistih 65 dni v letu, ko v Lizboni dežuje. Pa sem se, nebodilena, odločila, da preizkusim našo pečico, za vsak slučaj, če ta še dela. Ne bi bila Maja, če ne bi v zadnjih minutah dirjala po stanovanju s pekačem v eni roki in maskaro v drugi in skušala sebe in sladico spraviti v spodobno stanje. Konec dober, vse dobro, in če ni dobro, še ni konec, in eniuej se na Portugalskem smatra, da zamujaš, samo ko prideš kakih pet ur prepozno. Moje mojstrovine je po večerji zmanjkalo prej kot alternative – bananinega kruha in jaz, kuhinjski antitalent, to smatram kot nek ekvivalent nagradi za življenjsko delo. I'd like to thank my parents …

No, da pa nismo bili preveč stari in žalostni, smo po večerji vseeno porinili nosove na plano in se sprehodili čez Largo de Areeiro (trg se sliši veliko manj graciozno) do najbližjega kluba. Ta naziv si kot večina drugih sob v Lizboni komajda zasluži, zato pa mi je toliko bolj pri srcu. DJ v letih nekje pred upokojitvijo in oldies goldies. Prišli smo na pravo mesto!

V Ližboi sem zdaj torej že čisto udomačena. Moj planer je še vedno zakopan globoko v predalih in ko kje zagledam datum, hitro zamižim. Nočem domov, you cannot make me! Pralni stroj pa je vedno dobrodošel.

O FIM

Erasmus se je iz all fun and games obrnu v najbolj life-changing izkušnjo mojega življenja. V razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, o prjatlih, razmerjih, karieri in lajfu nasploh. Kolkr je bla zakon izkušnja, je bla zame tud every bit as hard. Ampak na koncu s sabo jemljem samo dobre stvari – nova spoznanja, nešteto prelepih spominov in čast, da lahko čudovite osebe imenujem prjatli. OBRIGADA LISBOA! <3

APDEJT

Soooou, kaj dogaja: naša Rua družinica ima novo članico in par starih članov manj, Lizbona je začela resno jemat svoj sloves mesta z milim podnebjem, plaža in bikinke so že aktualne, jz se morm že mal učit, ampak tok mal da ni vredno omembe, sm napisala sam zarad lepšga, vsak dan spoznavam nove ljudi, drevesa na Avenidi so ozelenela, v ribniku pred faksom so bejbi račke, Lizbono mam vsak dan rajš, v ljudi in v svoje življenje tuki sm pa itak že čist zalublena.

In kaj sicer počnem?

Učim se fotkat, govorit portugalsko in kuhat. Na metroju prisluškujem telefonskim pogovorom in skušam prebrat sosedov časopis. Potikam se po vseh mogočih supermarketih in obupano iščem kislo smetano. Se peljem do random postaje, izstopim in raziskujem. Usmerjam ljudi. Tud Portugalce. Začenjam noči z enimi ljudmi in jih zaključujem ob sončnem vzhodu z drugimi, ki jih par ur prej še nism poznala. Čeprov mam občutk da jih. Odkrivam zaplate trave v mestu. Pijem vinho verde. In kratko kavo. Domov se vrnem peš ob reki. Pomivam posodo. Hodim v ruske restavracije s Portugalci in v portugalske z Američani. Po možnosti ob šestih zjutri. Fotkam ljudi. Se smejim. Govorim z lastniki second hand trgovin in s fadisti. Ob vikendih grem na plažo in spim. Al pa hengam v parku. Pijem vodo iz pipe, čeprov je zanič. Brcam pralni stroj. Se lupčkam. Nabiram rože v gozdičku zravn faksa. Na blagajni in v straniščih klubov se delam, da sem Portugalka. Včasih uspe, včasih klavrno propade. Se učim v sosednji pekarni. In v Starbucksu. No zdej ne več, zdej se v parku. Preskočim zadnjo stopnico. Se zgubljam. Sklepam prijateljstva. Delam plane. Govorim špansko. Včasih celo noč, yay me! Mam nočne piknike v parku, na katerih ob kitari pojemo Hakuna Matata v različnih jezikih. Okej, to je blo sam enkrat, ampak je blo superfajn. Roadtripam. Plešem. Si izberem naključno besedo na meniju in se pustim presenetit. Včasih neprijetno. Minglam. Se praktično vsak dan zalotm, da se med hojo po ulicah butasto smejim sama pr seb. SEM SREČNA. (: