Na tej strani ribnika je nekako tako,
kot sem si predstavljala. Vse je večje. Hrana je neužitna. Ubožci mislijo, da
je toast kruh. Hoja in javni prevoz sta na robu izumrtja. Moja ulica je pobegnila
iz Razočaranih gospodinj. Imenuje se Winterbrook Lane, hiške so kjut, na vsaki
je ameriška zastava in imajo takul nabiralnike. Moj najljubši sosed je tisti,
ki ima na njem napis the Burrow (Harry Potter Fans United!). Druge stavbe v bližini so utelešenje stereotipov: McDonald's, Burger King, Taco Bell, car wash,
bencinska črpalka in mehiški food truck. In neke sorte ameriška cerkev, od
katere pastor piše blog.
Moj prvi partner v zločinu, sodelavec
in cimer je Matic, ker je sredi ZDA na vsake toliko pač fino slišati kakšen
»rajtam« in »zbota«. Drugi prišlek je Luka, zaradi kogar zdaj na dnevni ravni
govorim tri jezike, pogosto v jednom sentence, ampak zdaj vsaj lahko dodam
hrvaščino na svoj CV.
V hiši živijo še John, John in
John (tile si zaslužijo najmanj svoj odstavek, če ne kar svojo rubriko). John
R, ki je bistro ugotovil, da bo manj zmede, če uporablja ime Jack, je naš
landlord v zgodnjih petdesetih, ki je v resnici inteligenten in prav prijeten
dečko, a si je poleg imena izmislil še poklic »property manager«, zagrnil vse
zavese in sedaj nos redko pomoli iz hiše. Ob dveh priložnostih je bila omenjena
njegova punca, za katero še raziskujemo, če v resnici obstaja. Teorije so, da živi
v Georgii, z njim govori le po telefonu ali pa je zvezana nekje v kleti. John R
nam rad pošilja mejle iz sosednje sobe in nosi majice s krvodajalskih akcij.
Imenovali ga bomo Bubimir. John G je zavarovalničar, ki dela po deset ur na dan
in za vikende odhaja k družini v sosednji stejt. Je pretirano vljuden, za večerjo
vedno je mrzlo pico in misli, da je Hrvaška del Rusije. Oh well. Zadnji, naš
ameriški dedek John B, med nami poznan tudi kot Čičo, pa je veteran Vietnama,
ki se je dvakrat poročil, dvakrat ločil in po tem imel še sedemnajst deklet.
Ravna se po vodilu, če zgodba ni dovolj zanimiva, jo pač malo začiniš. Tako sem
poslušala že zgodbe o kraji identitete, najstniških nosečnostih in v neznano
izginulih tumorjih. Je lastnik knjižice o online datingu, v njegovi zbirki
nasvetov pa se najdejo tudi takšni, kot so: »If you don't know what you're
doing, don't worry about it,« in »It's not the size of the boat, it's the
motion in the ocean«. Jep, dolgčas nam ni. Vseeno nas imajo vsi trije možakarji
prav radi, prevažajo nas po svetu, nam popravljajo stvari, svetujejo in
modrujejo. Čičo nam je zadnjič želel podtakniti žepnino, Bubomir, ki je ponavadi večerjal
pred televizorjem, se je preselil za kuhinjsko mizo in enkrat, ko sem si v
kuhinji vrtela glasbo, sem ga zalotila, kako si žvižga v svoji pisarni.
Postajamo torej neka smešna družinica, idilične zadeve pa tako ali tako nikoli
niso bile my thing. In ker merim svoje zadovoljstvo z bivalno situacijo po tem,
ali prepevam, ko pomivam posodo, in po številu obrokov skupaj s sostanovalci,
ocenjujem, da sem tu kar srečna.
Najboljši del moje nove
dogodivščine pa je džob. To poletje sem torej adventure guide v adrenalinskem
parku in čeprav pred enim letom ne bi nikoli uganila, da se bom znašla v tej
vlogi, navdušeno spoznavam vozle in karabine. Itak sem piflar po duši in sem
najsrečnejša, če se vsak dan kaj novega naučim. In če se kaj lahko naučiš od Američanov, so to people skills. Moji sodelavci so namreč čudoviti z ljudmi, prijazni, odprti, duhoviti, samozavestni in nasploh izžarevajo same dobre in seksi stvari, ki jih pač želiš v svojem
lajfu. In to je verjetno največ, kar bom odnesla s sabo domov, tudi če moj
kovček spet ostane na napačni strani oceana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar