Soooou, kaj dogaja: naša Rua družinica ima novo
članico in par starih članov manj, Lizbona je začela resno jemat svoj sloves
mesta z milim podnebjem, plaža in bikinke so že aktualne, jz se morm že mal
učit, ampak tok mal da ni vredno omembe, sm napisala sam zarad lepšga, vsak dan
spoznavam nove ljudi, drevesa na Avenidi so ozelenela, v ribniku pred faksom so
bejbi račke, Lizbono mam vsak dan rajš, v ljudi in v svoje življenje tuki sm pa
itak že čist zalublena.
In kaj sicer
počnem?
Učim se fotkat,
govorit portugalsko in kuhat. Na metroju prisluškujem telefonskim pogovorom in
skušam prebrat sosedov časopis. Potikam se po vseh mogočih supermarketih in
obupano iščem kislo smetano. Se peljem do random postaje, izstopim in
raziskujem. Usmerjam ljudi. Tud Portugalce. Začenjam noči z enimi ljudmi in jih
zaključujem ob sončnem vzhodu z drugimi, ki jih par ur prej še nism poznala.
Čeprov mam občutk da jih. Odkrivam zaplate trave v mestu. Pijem vinho verde. In
kratko kavo. Domov se vrnem peš ob reki. Pomivam posodo. Hodim v ruske
restavracije s Portugalci in v portugalske z Američani. Po možnosti ob šestih
zjutri. Fotkam ljudi. Se smejim. Govorim z lastniki second hand trgovin in s
fadisti. Ob vikendih grem na plažo in spim. Al pa hengam v parku. Pijem vodo iz
pipe, čeprov je zanič. Brcam pralni stroj. Se lupčkam. Nabiram rože v gozdičku
zravn faksa. Na blagajni in v straniščih klubov se delam, da sem Portugalka.
Včasih uspe, včasih klavrno propade. Se učim v sosednji pekarni. In v
Starbucksu. No zdej ne več, zdej se v parku. Preskočim zadnjo stopnico. Se
zgubljam. Sklepam prijateljstva. Delam plane. Govorim špansko. Včasih celo noč,
yay me! Mam nočne piknike v parku, na katerih ob kitari pojemo Hakuna Matata v
različnih jezikih. Okej, to je blo sam enkrat, ampak je blo superfajn.
Roadtripam. Plešem. Si izberem naključno besedo na meniju in se pustim
presenetit. Včasih neprijetno. Minglam. Se praktično vsak dan zalotm, da se med
hojo po ulicah butasto smejim sama pr seb. SEM SREČNA. (:
