JU ES EJ!

Ko grem drugič, ne jočem. Ko grem drugič, s seboj ne vzamem likalnika. Sicer s težkim srcem, a mi ga vsaj ni treba reševati pred grabežljivimi čistilci in ga tihotapiti v ročni prtljagi skozi varnostne preglede. Ko grem drugič, ne sanjarim o rumenih tramvajih in ozkih zavitih ulicah, ampak o rumenih taksijih in širokih bulvarjih. In o neskončnih avtocestah in kanjonih in kaktusih. In o divjini in jezerih in losih in orlih. In o hamburgerjih, se ve. Ker pa lajf seveda ni potica (in tudi ne hamburger for that matter) in nikakor noče biti tako romantičen, kot bi bilo meni po godu, mi kovček pozabijo v Evropi, na avijonu kriči otrok in immigration officerju se moram zlagati v obraz, da lahko obdržim svoje jabolko.

Na tej strani ribnika je nekako tako, kot sem si predstavljala. Vse je večje. Hrana je neužitna. Ubožci mislijo, da je toast kruh. Hoja in javni prevoz sta na robu izumrtja. Moja ulica je pobegnila iz Razočaranih gospodinj. Imenuje se Winterbrook Lane, hiške so kjut, na vsaki je ameriška zastava in imajo takul nabiralnike. Moj najljubši sosed je tisti, ki ima na njem napis the Burrow (Harry Potter Fans United!). Druge stavbe v bližini so utelešenje stereotipov: McDonald's, Burger King, Taco Bell, car wash, bencinska črpalka in mehiški food truck. In neke sorte ameriška cerkev, od katere pastor piše blog.

Moj prvi partner v zločinu, sodelavec in cimer je Matic, ker je sredi ZDA na vsake toliko pač fino slišati kakšen »rajtam« in »zbota«. Drugi prišlek je Luka, zaradi kogar zdaj na dnevni ravni govorim tri jezike, pogosto v jednom sentence, ampak zdaj vsaj lahko dodam hrvaščino na svoj CV.

V hiši živijo še John, John in John (tile si zaslužijo najmanj svoj odstavek, če ne kar svojo rubriko). John R, ki je bistro ugotovil, da bo manj zmede, če uporablja ime Jack, je naš landlord v zgodnjih petdesetih, ki je v resnici inteligenten in prav prijeten dečko, a si je poleg imena izmislil še poklic »property manager«, zagrnil vse zavese in sedaj nos redko pomoli iz hiše. Ob dveh priložnostih je bila omenjena njegova punca, za katero še raziskujemo, če v resnici obstaja. Teorije so, da živi v Georgii, z njim govori le po telefonu ali pa je zvezana nekje v kleti. John R nam rad pošilja mejle iz sosednje sobe in nosi majice s krvodajalskih akcij. Imenovali ga bomo Bubimir. John G je zavarovalničar, ki dela po deset ur na dan in za vikende odhaja k družini v sosednji stejt. Je pretirano vljuden, za večerjo vedno je mrzlo pico in misli, da je Hrvaška del Rusije. Oh well. Zadnji, naš ameriški dedek John B, med nami poznan tudi kot Čičo, pa je veteran Vietnama, ki se je dvakrat poročil, dvakrat ločil in po tem imel še sedemnajst deklet. Ravna se po vodilu, če zgodba ni dovolj zanimiva, jo pač malo začiniš. Tako sem poslušala že zgodbe o kraji identitete, najstniških nosečnostih in v neznano izginulih tumorjih. Je lastnik knjižice o online datingu, v njegovi zbirki nasvetov pa se najdejo tudi takšni, kot so: »If you don't know what you're doing, don't worry about it,« in »It's not the size of the boat, it's the motion in the ocean«. Jep, dolgčas nam ni. Vseeno nas imajo vsi trije možakarji prav radi, prevažajo nas po svetu, nam popravljajo stvari, svetujejo in modrujejo. Čičo nam je zadnjič želel podtakniti žepnino, Bubomir, ki je ponavadi večerjal pred televizorjem, se je preselil za kuhinjsko mizo in enkrat, ko sem si v kuhinji vrtela glasbo, sem ga zalotila, kako si žvižga v svoji pisarni. Postajamo torej neka smešna družinica, idilične zadeve pa tako ali tako nikoli niso bile my thing. In ker merim svoje zadovoljstvo z bivalno situacijo po tem, ali prepevam, ko pomivam posodo, in po številu obrokov skupaj s sostanovalci, ocenjujem, da sem tu kar srečna.

Najboljši del moje nove dogodivščine pa je džob. To poletje sem torej adventure guide v adrenalinskem parku in čeprav pred enim letom ne bi nikoli uganila, da se bom znašla v tej vlogi, navdušeno spoznavam vozle in karabine. Itak sem piflar po duši in sem najsrečnejša, če se vsak dan kaj novega naučim. In če se kaj lahko naučiš od Američanov, so to people skills. Moji sodelavci so namreč čudoviti z ljudmi, prijazni, odprti, duhoviti, samozavestni in nasploh izžarevajo same dobre in seksi stvari, ki jih pač želiš v svojem lajfu. In to je verjetno največ, kar bom odnesla s sabo domov, tudi če moj kovček spet ostane na napačni strani oceana.

TROUBEK

Torej, danes se nam je pokvaril pralni stroj. Ne prvič, kje pa, vendar smo ga ponavadi s parimi brcami spravili v red, tokrat pa ta naša neandertalska metoda ne deluje. Ups. Nuno, naš vrli »najemodajalec« (resno, slovenščina?), na naše telefonske klice, ki nas mimogrede pošteno stanejo, odgovarja, da bo uredil zadeve. Verjetno misli tako kot pregorele žarnice, v roku nekaj mesecev. Do takrat se po svetu sprehajam v puloverjih, ki milo rečeno niso najprimernejša izbira za ta letni čas, in se sama sebi zdim neznansko romantična, ker se ti take stvari navsezadnje dogajajo samo, ko si mlad in reven študent in živiš v razpadajoči hiši nekje sredi portugalske prestolnice. In v bistvu mi je čisto vseeno.

Važno, da je zvečer žur! In žur pač vedno je, čeprav smo v zadnjem času barov polne ulice Bairra zamenjali za skupinske večerje, kjer goltamo testenine in modrujemo o ekologiji. Vsak se pač enkrat postara. Čast, da nas gosti, ponavadi pripade Giacomu, pa ne zato, ker naj bi kot rojen in vzgojen Sicilijanec dobro kuhal, ampak, ker ima edini to čudovito stvar, ki ji rečemo dnevna soba. Erasmus je žalostna stvar …

Dan pred zadnjo večerjo je bil eden od tistih 65 dni v letu, ko v Lizboni dežuje. Pa sem se, nebodilena, odločila, da preizkusim našo pečico, za vsak slučaj, če ta še dela. Ne bi bila Maja, če ne bi v zadnjih minutah dirjala po stanovanju s pekačem v eni roki in maskaro v drugi in skušala sebe in sladico spraviti v spodobno stanje. Konec dober, vse dobro, in če ni dobro, še ni konec, in eniuej se na Portugalskem smatra, da zamujaš, samo ko prideš kakih pet ur prepozno. Moje mojstrovine je po večerji zmanjkalo prej kot alternative – bananinega kruha in jaz, kuhinjski antitalent, to smatram kot nek ekvivalent nagradi za življenjsko delo. I'd like to thank my parents …

No, da pa nismo bili preveč stari in žalostni, smo po večerji vseeno porinili nosove na plano in se sprehodili čez Largo de Areeiro (trg se sliši veliko manj graciozno) do najbližjega kluba. Ta naziv si kot večina drugih sob v Lizboni komajda zasluži, zato pa mi je toliko bolj pri srcu. DJ v letih nekje pred upokojitvijo in oldies goldies. Prišli smo na pravo mesto!

V Ližboi sem zdaj torej že čisto udomačena. Moj planer je še vedno zakopan globoko v predalih in ko kje zagledam datum, hitro zamižim. Nočem domov, you cannot make me! Pralni stroj pa je vedno dobrodošel.